UPRS Sodba I U 1858/2017-27

Jedro

Sodna praksa v primeru, ko je investitor nedovoljene gradnje eden od solastnikov, pri razlagi pojma inšpekcijskega zavezanca izhaja iz smiselne uporabe prvega odstavka 157. člena ZGO-1. Zato se šteje, da je v primeru nelegalne gradnje inšpekcijski zavezanec primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča.

Drugače je v primeru, ko je prišlo do prodaje nedovoljene gradnje. S prenosom lastninske pravice na nepremičnini namreč na novega lastnika preidejo tudi upravičenja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in tako nanj preidejo tudi vsa bremena glede gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici in A.A. naložil, da morata takoj po njeni vročitvi ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta, izvedeno kot nadstrešnico in pohodno teraso, na zemljišču s parcelno številko 1921/4 in 1921/5, obe k.o. ..., skrajnih tlorisnih dimenzij 5,85 x 9,40 m (55,00 m2), grajeno v armirano betonski izvedbi, debeline 0,25 m, podprto z dvanajstimi armirano-betonskimi stebri, tlorisnih dimenzij 0,30 m x 0,30 m in višine od 1,90 do 2,16 m (merjeno od tal), ki jo izvajata brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), in da morata do 31. 10. 2017 odstraniti gradnjo ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi na stroške zavezancev ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in še navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve (5. točka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka). V obrazložitvi navaja, da je investitor A.A. objekt zgradil v letu 1998 brez gradbenega dovoljenja, ki je bilo za tak objekt potrebno tako po predpisih, veljavnih v času do uveljavitve Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), kot tudi po tem predpisu. Ker dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo in so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Tožnico šteje za inšpekcijsko zavezanko, ker iz prodajne pogodbe, sklenjene med A.A. kot prodajalcem in tožnico ter B.B. kot kupcema, in iz cenilnega elaborata z dne 2. 8. 1999 izhaja, da je predmet kupoprodajne pogodbe med drugim tudi celotna terasa. Sedaj pa je kot lastnica nepremičnine parc. št. 1921/5 k.o. ..., na kateri je del terase, vknjižena zgolj tožnica. Vendar se del terase nahaja nad parcelo št. 1921/4 k.o. ..., pri kateri pa lastninska pravica ni bila vknjižena v korist tožnice, ki zato v tem delu ne more postati pravna naslednica investitorja. Solastnika te parcele sta investitor objekta A.A. in C.C.. Glede na tako dejansko stanje, upoštevaje sodno prakso, ki jo citira¹, zaključuje, da sta inšpekcijska zavezanca tožnica in A.A..

2. Drugostopenjski organ je pritožbe tožnice ter A.A. in C.C. zavrnil. Po njegovi presoji je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da sta inšpekcijska zavezanca A.A., ki je začel leta 1998 graditi objekt – nadstrešnico in teraso brez predpisanega dovoljenja, in tožnica kot njegova pravna naslednica. Tožnica je namreč najprej postala solastnica dela obravnavanega objekta na parc. št. 1921/5 k.o. ... in kasneje njegova izključna lastnica. Ker pa ni postala lastnica tistega dela terase, ki se nahaja na parc. št. 1921/4 k.o. ..., saj na podlagi prodajne pogodbe zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na njeno ime ni bil izvršen, je odločitev prvostopenjskega organa, da je inšpekcijski zavezanec tudi prvotni investitor gradnje in solastnik te parcele, pravilna. Drugostopenjski organ zavrača pritožbeno trditev, da bi morala biti inšpekcijska zavezanka tudI C.C. kot solastnica nepremičnine parc. št. 1921/4 k.o. ..., saj v tem primeru lastništvo zemljišča ni relevantno, ker je bil investitor A.A.. Nihče od udeležencev v postopku tudi ni zatrjeval, da je slednji zgrajeno teraso in nadstrešnico prodal C.C..

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka prezrla, da obstajajo trije solastniki. Nepojasnjeno je ostalo, zakaj obveznost rušitve ni naložena tudi tretji solastnici, C.C., ki v postopku sploh ni bila udeležena. Po mnenju tožnice ni mogoče odstraniti objekta, ki je v solastnini osebe, ki ni hkrati udeleženec postopka in inšpekcijski zavezanec. Prvostopenjski organ je ugotovil, da z vpisom v zemljiško knjigo kupci postanejo pravni nasledniki investitorja in s tem inšpekcijski zavezanci v predmetni zadevi. Če to velja za tožnico, bi moralo enako veljati za C.C.. Investitor terase, katere polovica se nahaja na parceli 1921/4, polovica pa na parceli 1921/5, obe k.o. ..., je bil nesporno A.A.. Tožnica je postala lastnica samo na parceli 1921/5 k.o. ..., kot kupec pa ni bila vknjižena kot lastnica parcele 1921/4 k.o. ... in s tem ni postala pravna naslednica investitorja A.A. na drugi polovici terase. Iz tega razloga je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Toženka vsaj v enem delu (idealni delež 1/2 na parceli 1921/4 k.o. ...) ni ugotovila, kdo je lastnik nedovoljene gradnje. Tožnica ni mogla zatrjevati, da je A.A. prodal C.C. tudi (del) terase in nadstrešnice, saj bi moral listino, na podlagi katere je prišlo do prenosa solastniškega deleža na C.C., pridobiti upravni organ in bi se takrat lahko ugotovil obseg prenosa lastniških pravic po tej pogodbi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tožnico, odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Stranki z interesom v odgovoru na tožbo pritrjujeta, da se terasa nahaja nad parcelama 1921/4 in 1921/5 k.o. ... ter da je bila v celoti zgrajena že 2. 8. 1999, ko sta tožnica in B.B. kupila del stanovanjske hiše in celotno teraso na takrat še enotni parceli 1921 k.o. .... Že ob nakupu sta vedela, da terasa ni legalizirana. Vendar pa kupca terase nista postala lastnika celotnega zemljišča pod teraso, ampak lastnika le polovice zemljišča, nad katerim je terasa zgrajena, medtem ko je prodajalec obdržal drugo polovico zemljišča pod teraso. Ker kupca nista pristala na parcelacijo, je A.A. sprožil postopek delitve parc. št. 1921 k.o. ..., sodišče pa je v zadevi N 361/2001 pravnomočno odločilo, da postaneta kupca solastnika parc. št. 1921/5 ..., prodajalec pa lastnik parc.št. 1921/4 k.o. .... Ker sta kupca pridobila v last celotno pohodno teraso, je lahko inšpekcijska zavezanka le tožnica kot takratna kupovalka in delna pravna naslednica oziroma sedanja edina lastnica pohodne terase. Izpodbijana odločba je protiustavna, saj A.A. nalaga poseg v tujo lastnino, in je neizvršljiva, ker ni določeno, kdo od dveh navedenih inšpekcijskih zavezancev je dolžan odstraniti kateri del terase. Predlagata, naj upravno sodišče izpodbijani odločbi odpravi in odloči, da se kot inšpekcijsko zavezanko določi le tožnico, kateri naj naloži v plačilo tudi stroške postopka.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi sicer soglaša s trditvijo, da je A.A. kupcema prodal celotno teraso, vendar izpostavlja, da kupca nista vedela, da kupujeta nelegalno zgrajeno teraso in nista privolila v takšen nakup. Opisuje kdaj in na kakšen način sta izvedela, da terasa ni bila legalizirana, in da je prodajalec legalizacijo pogojeval s soglasjem kupcev za gradnjo prizidka k obstoječi hiši. Opisuje postopke, ki so tekli pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in s tem v zvezi predlaga izvedbo številnih dokazov. Navaja, da bi izvršitev odločb s strani tožnice pomenila protiustaven poseg v tujo lastnino, saj odstranitev terase ni mogoča brez posega v lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 1921/4 k.o. ....

7. Stranki z interesom v pripravljalni vlogi opozarjata na določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagata, da sodišče zavrže navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge, ki jih je imela tožnica možnost navesti v postopku pred izdajo prvostopenjskega akta, pa tega ni storila. V nadaljevanju opisujeta civilne postopke, ki so tekli pred Okrajnim, Okrožnim in Višjim sodiščem v Ljubljani in predlagata, da sodišče vpogleda v te sodne spise.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa samo gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena), pod nadaljnjim pogojem, da taka gradnja ni v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena). Za nelegalno gradnjo torej gre, kadar se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena). V tem primeru gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen).

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je A.A. zgradil nadstrešek s teraso brez gradbenega dovoljenja. Prav tako ni sporno, da je teraso in del zemljišča, na katerem je zgrajena, s prodajno pogodbo z dne 2. 8. 1999 prodal tožnici in njenemu možu. Prodajna pogodba je bila zemljiškoknjižno izvedena na ta način, da sta bila kot solastnika nepremičnine parc. št. 1921/5 k.o. ..., na kateri je del terase, vknjižena tožnica in njen mož, ki je svoj delež kasneje prenesel na tožnico. A.A. je ostal vknjižen kot (so)lastnik nepremičnine 1921/4 k.o. ... na kateri stoji preostali del terase. V času odločanja je kot solastnica te nepremičnine vknjižena tudi C.C..

11. Sodna praksa v primeru, ko je investitor nedovoljene gradnje eden od solastnikov, pri razlagi pojma inšpekcijskega zavezanca izhaja iz smiselne uporabe prvega odstavka 157. člena ZGO-1. Zato se šteje, da je v primeru nelegalne gradnje inšpekcijski zavezanec primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča.² Ker je bil A.A., ki je še vedno eden od (so)lastnikov nepremičnine parc. št. 1921/4 k.o. ..., tudi investitor nedovoljene gradnje, je toženka pravilno štela, da obstoj solastnine na tej zemljiški parceli za določitev inšpekcijskega zavezanca ni pravno relevanten. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da solastnica nepremičnine parc. št. 1921/4 k.o. ... v postopku ni sodelovala kot stranka, saj s tem ne varuje svojega, ampak pravni položaj druge osebe. To kršitev bi lahko uveljavljala le solastnica nepremičnine, če ji možnost udeležbe ne bi bila dana³. Pri tem je iz upravnih spisov razvidno, da je bila C.C. v postopku udeležena kot oseba, katere pravni interes bi utegnil biti prizadet. Ker je podlaga za odstranitev nelegalnega objekta dokončna upravna odločba, je izključena tudi nezakonitost ravnanja obeh inšpekcijskih zavezancev, saj jima odstranitev nalaga ustrezen pravni naslov⁴. Drugih razlogov, zaradi katerih bi bil s tem, ko C.C. ni bila določena za inšpekcijsko (so)zavezanko, prizadet njen položaj, tožnica ne navaja. Sodišče pa v tožbi presoja le vsebinsko sporen del izpodbijanega akta⁵.

12. Drugače je v primeru, ko je prišlo do prodaje nedovoljene gradnje. S prenosom lastninske pravice na nepremičnini namreč na novega lastnika preidejo tudi upra...enja in obveznosti, ki izhajajo iz investitorjevega položaja glede objekta. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in tako nanj preidejo tudi vsa bremena glede gradnje⁶. Vendar pride na podlagi pravnega posla do prenosa lastninske pravice le z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Pri tem velja pravilo, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen SPZ). Drugačna obravnava objekta in zemljišča je v skladu s SPZ mogoča le v primeru, če je na nepremičnini (zemljišču) oblikovana etažna lastnina ali ustanovljena stavbna pravica⁷.

13. Kot je bilo že navedeno se je tožnica na podlagi prodajne pogodbe v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica nepremičnine parc. št. 1921/5 k.o. .... Kot lastnica tega zemljišča je lastnica vsega, kar je po namenu z njim spojeno, to pa je del objekta, ki se nahaja na tej parceli. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki se je izoblikovala za primere prometa z nepremičnino, na kateri je objekt, ki je nelegalna gradnja⁸, je toženka utemeljeno štela, da je tožnica kot lastnica nepremičnine parc. št. 1921/5 k.o. ... pravna naslednica investitorja in s tem (poleg A.A.) tudi ona inšpekcijska zavezanka.

14. V zvezi s predlogom strank z interesom, da naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi in s sodbo odloči, da se kot inšpekcijsko zavezanko določi tožnico, kateri naj naloži v plačilo tudi stroške postopka, pa sodišče opozarja, da se v upravnem sporu zahtevki v zvezi z odpravo upravnega akta, njegovo spremembo oziroma ugotovitvijo nezakonitosti lahko uveljavljajo le v tožbi. Stranke z interesom bi zato zahtevke, ki jih postavljajo v odgovoru na tožbo, lahko uveljavljale le s tožbo. Pri tem je ugovor (ki bi ga stranka prav tako lahko uspešno uveljavljala le s tožbo), da je odločba neizvršljiva, ker ne ločuje obveznosti strank po posameznih parcelah, utemeljeno zavrnil že drugostopenjski organ, saj je obveznost inšpekcijskih zavezancev odstraniti nelegalen objekt nedeljiva. V zvezi s predlogom, naj sodišče s strani tožnice prepozno uveljavljena dejstva in dokaze zavrže, sodišče pojasnjuje, da dejstev, ki jih je v pripravljalni vlogi navajala tožnica, ni obravnavalo že iz tega razloga, ker v tem upravnem sporu niso pravno odločilna. Ker niso pravno odločilna, pa ni izvajalo niti predlaganih dokazov, s katerimi bi se dokazoval njihov obstoj. Predmet spora je izpodbijani upravni akt, na zakonitost katerega ne vplivajo odločitve v civilnih sporih med strankama, ki jih navaja stranski udeleženec. Prav tako na njegovo zakonitost ne vpliva, ali je tožnica za to, da je terasa nelegalna gradnja, ob nakupu nepremičnine vedela, niti kdaj in kako je za to izvedela. Tudi ravnanja A.A. v zvezi z legalizacijo terase v tem upravnem sporu niso pravno pomembna.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj tisto dejansko stanje, ki je bilo za izdajo upravnega akta relevantno, med strankama ni sporno.

16. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

17. Ker stranke z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo niso prispevale k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njun zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

-------------------------------
¹ I U 348/2013 z dne 25. 4. 2013, I U 83/2013 z dne 25. 4. 2013, I U 413/2013 z dne 6. 6. 2013
² Glej I U 1891/2014 z dne 5. 3. 2015, I U 2014/2014 z dne 5. 3. 2015, I U 1572/2014 z dne 19. 2. 2015 in druge
³ Glej I U 1891/2014 z dne 5. 3. 2015, I U 2014/2014 z dne 5. 3. 2015, IU 1572/2014 z dne 19. 2. 2015
⁴ Glej I U 1068/2017 z dne 10. 5. 2017
⁵ Glej I U 167/2017 z dne 15. 2. 2017, I Up 295/2015 z dne 7. 12. 2016 in druge
⁶ Glej X Ips 113/2012 z dne 14. 3. 2013, I Up 786/2001 z dne 10. 9. 2003, I Up 1132/2002 z dne 7. 4. 2005, I U 413/2013 z dne 6. 6. 2013 in druge
⁷ Tako tudi I U 413/2013 z dne 6. 6. 2013
⁸ Glej sodbe pod opombo 3

Datum zadnje spremembe:

29.10.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 139/2016-11
• UPRS Sodba IV U 15/2017-13
• UPRS Sodba II U 14/2018-12